Psihoterapija
Beseda psiha je prevzeta iz grške besede psȳkhḗ, kar pomeni ‘življenjsko silo, življenje, dih, dušo’ in je izpeljana iz grške besede psȳ́khō, ki pomeni ‘diham’ in ‘živim’.
Psihoterapija bi potem lahko bila terapija, v kateri lahko klient ozdravi svojo dušo, si povrne življenjsko energijo, zopet zadiha, zaživi. Tisti, ki se soočajo s tesnobo ali depresijo, vedo, kaj pomeni, da ne morejo dihati s polnimi pljuči ali čutiti življenjske energije.
Od trenutka, ko smo spočeti, nas življenje in ljudje okoli nas oblikujejo, izkušnje in notranje doživljanje nas pripeljejo do določenih prepričanj, vzorcev in vedenj, ki so nam v otroštvu sicer lahko pomagali, v odraslosti pa nas zavirajo, ovirajo, kalijo naše odnose, otežujejo življenje. Če se jih zavemo in jih prepoznamo, jih morda lahko sami razrešimo in vzpostavimo zrelejše načine delovanja. Včasih pa tega ne znamo, morda ne zmoremo in potrebujemo pomoč. Takrat lahko psihoterapija pomaga: ozavestiti tisto, kar nam povzroča stisko, soočiti se s tistim, česar se bojimo, v varnem in sprejemajočem odnosu med terapevtom in klientom. V psihoterapiji pa odkrivamo tudi vse vire moči, ki se jih morda niti ne zavedamo in ki nam pomagajo pri soočanju z življenjskimi izzivi. Psihoterapevtski prostor je varen prostor, v katerem lahko svobodno raziskujete vse vidike sebe. Ker smo odnosna bitja in so naše stiske velikokrat povezane z drugimi, je odnos s terapevtom lahko hkrati raziskovalna platforma in popravilna izkušnja.
Psihodinamska psihoterapija
Psihodinamska psihoterapija izhaja iz psihoanalitičnega razumevanja razvoja in delovanja osebnosti.
To med drugim pomeni, da raziskuje nezavedne dejavnike, ki prispevajo k vedenjem in ravnanjem, ki so za posameznika moteča. Pozornost je med drugim usmerjena tudi na raziskovanje zgodnjih izkušenj posameznika_ce v otroštvu, odnosa s starši, sorojenci in drugimi, za otrokov razvoj pomembnimi drugimi. To pomeni, da se raziskuje globlji vzrok vedenja in dejanj klienta_ke. Ko klient_ka ne samo razume ta vzrok, vendar ga dojame tudi na globlji čustveni in telesni ravni, se konflikt lahko razreši, sebe lahko zagleda v drugačni luči, enako velja za njegovo oziroma njeno okolje in mogoče je razviti nov odnos do sebe in sveta ter posledično spremeniti vedenje.
Poleg psihoanalitične osnove je za psihodinamski pristop značilna tudi uporaba različnih prilagojenih metod in načinov dela. V praksi je psihodinamska psihoterapija izredno integrativno naravnana, saj vključuje poleg tradicionalnega načina dela (klient in psihoterapevt si sedita nasproti, tako da se med njima lahko vzpostavi očesni kontakt, in je terapija predvsem pogovorna) tudi različne telesne, ustvarjalne, gibalne, psihodramske in druge tehnike, ki bi klientu_ki lahko pomagale pri okrevanju. Ena od tehnik je delo s telesom, ki lahko poteka brez dotika ali z dotikom. Že desetletja raziskovalci odkrivajo povezave med telesom, čustvi in mislimi, v zadnjih letih pa je to prešlo tudi v bolj splošno zavest, Vse več raziskav kaže, da se v telesu shranjujejo in dedujejo tudi medgeneracijske travme, da telo odraža čustvena in duševna stanja ter nosi spomin potlačenih izkušenj. Zato je telo lahko dragoceno v terapiji: prek njega se odkrivajo vsebine, ki so umu lahko skrite. Pri takem delu se vedno prej oceni pripravljenost klienta_ke na delo s telesom in pridobi soglasje. Po kateri koli vaji klient_ka svoje doživljanje in misli tudi ubesedi in jih s pomočjo terapevtke na novo umesti v svoje notranje doživljanje sebe in sveta.
Slovenščina 
English