Zgodbe, ki si jih pripovedujemo

Vsi smo pripovedovalci zgodb. Večinoma si jih pripovedujemo sami, potihoma, v svoji glavi. Včasih kakšno ali več njih tudi podelimo z drugimi. Zgodbe so različne. Lahko so o lastnih prepričanjih, spominih, mnenjih, zamerah. Lahko so lepe, radostne in navdihujoče, lahko pa so tudi težke, tesnobne in strašljive.

Zgodbe

Najtežje so tiste, ki tečejo v ozadju, kot nevidni podnapisi. Nastale so namreč v zgodnjih letih našega življenja, ko si sveta okoli nas še nismo znali dobro razlagati in nismo imeli nikogar, ki bi nam pri tem lahko pomagal. Zgodbe, kot so:

Nisem dovolj dober.
Sem slaba oseba.
Z mano je nekaj narobe.
Sem nesposobna.
Moram več, bolje, višje.
Nihče me ne mara.
Nikomur ni mar.
Nisem vreden ljubezni.
V vsem sem sama.

Vam zveni znano?

V odnosu

Te zgodbe se lahko vrtijo vedno znova. Obarvajo naš vsakdan, odnos s sabo in z drugimi. Postavijo filter med nas in ostale, tako da vsa njihova ravnanja in besede obarvamo v skladu s to zgodbo. Pa vendar, kot pravi meni ljuba Katie Byron, ali je to – ta zgodba – res? Ali to, kar si pripovedujemo, povsem drži?

Pripovedovalka, pripovedovalec

Če so to zgodbe, potem morajo imeti tudi pripovedovalca. Kdo je ta pripovedovalka? To smo mi in to je dobra novica, saj dejansko lahko vplivamo na to, kaj si pripovedujemo. Pomeni tudi, da obstaja med pripovedovalcem in zgodbo odnos – zgodba torej nismo mi in jo lahko opazujemo. Kadar nam uspe zgodbo zgolj opazovati, ne da bi se nanjo odzvali, se lahko zgodi zanimiv premik, morda zgodba izgubi svoj primež.

Začaran krog – kako ga prekiniti?

Seveda to ni vedno lahko. Včasih naš um pripoveduje toliko zgodb, v tako hitrem zaporedju, da jim niti ne uspemo slediti. Vržejo nas v začaran krog – vedno znova se sučemo v isti pripovedi, ta pripoved pa nam povzroča tesnobo, depresivno razpoloženje, strah itd. V takem primeru je izziv ustaviti ta tok pripovedi, ozavestiti zgodbo in se osredotočiti nanjo ter jo prevprašati – ali je res? Kaj se zadaj skriva? Kateri del nagovarja in kako se odzivamo nanjo? Kaj bi bilo, če si te zgodbe ne bi pripovedovali vedno znova?

Zgodbe, ki si jih pripovedujemo, velikokrat pravzaprav ne držijo, ob njihovem preizpraševanju pa lahko uzremo drugačno resničnost, zaradi česar te zgodbe počasi odidejo.