Notranji kritik in perfekcionizem

Navdih za ta zapis je prišel iz pogovora z osebo, ki se je že zelo zgodaj profesionalno ukvarjala s športom. Treningi večkrat na teden, visoka pričakovanja in nenehen pritisk so bili del vsakdana že v otroštvu. V takem okolju se hitro naučiš, da moraš zdržati, potrpeti in dati še več – tudi takrat, ko si že na meji svojih zmožnosti.

Še posebej v športih, kjer je poudarek tudi na telesnem videzu, se lahko pri deklicah in mladostnicah razvijejo globoke stiske. Trenerji, ki želijo iz mladega človeka izvleči največ, so lahko netaktni ali prestrogi, otroci in mladostniki pa se pogosto ne znajo ali ne zmorejo postaviti zase. Če doma nimajo dovolj varnega prostora ali razumevanja, se pritisk lahko sčasoma preseli navznoter.

V pogovoru s to osebo so se pojavljale besede, kot so: moram, na živce si grem, po tolikih letih bi pa že moral_a znati, drugi od mene pričakujejo …
Se vam zdi ta notranji govor znan?

Notranji kritik

Kar se sliši iz teh besed, je naš notranji kritik. Večinoma je prisoten v vseh nas in je bolj ali manj izražen. Kadar je preveč izražen, se kaže kot zelo neusmiljen notranji monolog: to moraš, spet nisi tega naredil, kako si lahko tako neumna, to bi pa že lahko vedel.

Ne narediti nečesa, kar nam je nekdo, ki ga imamo za avtoriteto, rekel, naj naredimo, čeprav čutimo, da tega ne želimo, nas pahne v grajanje samih sebe. Včasih je ta avtoriteta že kar v nas, ko si sami postavljamo visoke cilje ali imamo visoka pričakovanja.

Prepričanja

Pogosto za takim “moram” leži neko globoko prepričanje, da nas bodo ljudje, če nečesa ne bomo storili, zapustili, nas ne bodo imeli radi, bodo mislili, da smo nesposobni.

Kaj se zgodi v vas, če pomislite na to, da nečesa ne storite? Ali pride misel: Ne, to moram storiti ali sploh ne pride v poštev, da tega ne storim. Ali vas zagrabi strah, tesnoba, morda celo panika?

Kaj je za perfekcionizmom?

Perfekcionizem pogosto temelji na iskanju potrditve ali priznanja drugih (velikokrat staršev), v globljih plasteh pa gre pravzaprav za potrebo po sprejetosti. Da smo sprejeti, ker smo, ter brez dokazovanja, truda, izpolnjevanja pričakovanj.

Pot, ki vodi iz tega, je pravzaprav vzpostavljanje odnosa z notranjim kritikom, ki je le en del nas. Ko stopimo v odnos z njim, mu lahko namenimo razumevanje in sočutje. Sčasoma začne njegova moč in razdiralnost plahneti, notranji glas pa postane prijaznejši in nežnejši.